V študijskem krožku Po jamborni cesti v mesto na peklu so člani krožka spoznali cesto, ki je najstarejša prometna povezava čez znamenita Postojnska vrata. Cesta predstavlja relativno širok, nizek in strateško pomemben prelaz s severnega dela Jadrana v Srednjo Evropo.
Po trditvah in raziskavah zgodovinarja Miroslava Pahorja, ki je ob pomoči Ilonke Hajnal leta 1981 izdal knjigo Po jamborni cesti v mestu na peklu so to cesto že od nekdaj, pod imenom jamborna poznali v notranjosti Slovenije.
Leta 2011 so na postojnskem obudili staro pot, ki je potekala od Planine mimo Strmce na Studeno in od tod mimo belškega križišča, v Landol ter mimo podnanoških vasi do Razdrtega, po kateri so včasih furmani tovorili od lesa, jamborov, kmečkih pridelkov in tudi led iz smeri Hrušice.
Idejno pobudo za oživitev Jamborne poti so sprva dali domačini in vaščani, Anita Kranjc, svetovalka za urbanizem in prostor na Občini Postojna pa je idejo uspešno prenesla v celoten projekt, ki se je tudi uresničil. Andreja Penko je pripravljala vsebinski del tabel, slikovni del, oblikovanje in simpatična maskota furmana Štefana pa je delo oblikovalke Barbare Kogoj.
Ob celotni trasi Jamborne poti je Občina v sodelovanju z Zavodom Martin Krpan postavila 18 informativnih tabel (s prevodi v angleškem jeziku), ki so nas popeljale v zgodovino in nam z bogatim slikovnim gradivom in zanimivimi vsebinami predstavile življenje furmanov v preteklosti.
Ob celotni poti nas je 'spremljal' furman Štefan, ki je znal biti prav po postojnsko šaljiv ter poln vedenja in znanja. Furman Štefan nam je približal življenje furmanov, iz njegovih modrosti smo izvedeli, kaj vse se je tovorilo po Jamborni cesti, kakšne trike so uporabljali pri pripreganju, kako so preživeli vojne vihre, kdo so bili kontrabantarji in jajčarice, koliko je bil dolg najdaljši jambor, ki so ga prepeljali, koga so se ponoči bali, ko so se furali čez te kraje, kje so se najraje ustavljali in kje so včasih vse zapravili. Po bliže pa nam je furman Štefan predstavil tudi navade in običaje ljudi ob tej poti ter spodbujal popotnika in turista, da obišče tudi postojnske stranpoti, da se sprehodi po našem podeželju in tu prebije kak dan ali dva.
S člani študijskega krožka smo našli 17 informativnih tabel, tabla št. 14, ki se je nekoč nahajala med Stranami in Velikimi Brdi, pa je na žalost uničena.
Na osmih srečanjih smo dodobra spoznali pot, ki je vodila po starih dolinah pod Goro in Nanosom. Obiskali smo kraje, ki še vedno na nek način dihajo s skoraj pozabljeno zgodovino in pomenom jamborne ceste: Planino, Lohačo, Strmico, Studeno, Belsko, Landol, Šmihel, Strane, Veliko Ubeljsko in Razdrto. V vaseh smo skušali spoznati pomnike, ki pričajo o neprecenljivi dediščini furmanstva.
Študijski krožek pa smo zaključili z obiskom Rakitne in prehodili del njihove Jamborne poti. Pot je uredilo Turistično društvo Rakitna v spomin na izreden podvig rakiških furmanov. Leta 1894 so pripravili in prepeljali 64 m dolg jambor od mesta poseka v gozdu pod Selanom do ladjedelnice Sv. Marka v Trstu. Pot je označena z manjšimi lesenimi usmerjevalnimi tablami in štirimi velikimi informativnimi tablami z besedilom in risbami domačina akademskega slikarja Veljka Tomana.
Jambor je za popravilo svoje poškodovane 815-tonske jadrnice kupil takrat eden najbogatejših in najbolj znanih slovenskih ladjarjev v Trstu Henrik Angel Jazbec. Ta najdaljši jambor, ki je meril kar 64 metrov so posekali v okolici Rakitne in ga nato peljali skozi Begunje, Cerknico, Rakek, Planino, Studeno, čez Razdrto v Trst. V spomin na izjemen podvig ob Rakiškem jezeru stoji tudi replika jambora.
Besedilo in fotografije Alenka Veber
