Pri petdesetih vzame v roke prvi fotoaparat. Brez fotografske šole, brez izkušenj – le z neusahljivo radovednostjo in z boleznijo za seboj, ki mu je spremenila prioritete. Mario Žnidaršič je postal glas Loške doline, ker je preprosto začel gledati.
Kljub skromni formalni izobrazbi je postal kronist Loške doline, ki ga domačini in zdomci vsega sveta berejo z zvestobo. S fotografijami in članki dokumentira vsakdanje in praznično, bežno in trajno. Dokazuje, da digitalno opismenjevanje v zrelih letih ne le širi obzorja – daje nov smisel.
Pot do poslanstva
Maria so k fotoaparatu privedli bolezen, radovednost in tiha vednost, da dolina, ki jo pozna od otroštva, potrebuje nekoga, ki bo zapisoval njen utrip. Sam se je naučil digitalnih orodij, sam vzpostavil svoj profil na Facebooku ter rubriko Mario poroča na Facebooku in sam zgradil skupnost bralcev, ki danes sega daleč čez meje Loške doline. V občinskem glasilu Obrh ima tudi stalno rubriko »Mario poroča«. Njegove fotografije so dosegle celo osrednje nacionalne informativne oddaje.
Učenje, ki spreminja
Mario ima šolo brez diplome. Fotoaparat, internet, nasveti izobraženih prijateljev in nenasitna radovednost – to so bili njegovi učitelji. Diagnoza raka mu je prestavila lestvico vrednot in od tistega trenutka naprej več ni odlašal. Ob začetku se je soočal s posmehom – zakaj bi se človek pri petdesetih učil fotografije? – a je nadaljeval, ker je vedel, da je zgodba tega vredna.
Skupnost kot gonilo
Mario je za Loško dolino več kot fotograf: je njena kolektivna zavest. Zdomcem po svetu ponuja živo vez z domovino, domačinom pa zagotavlja, da njihov vsakdan ni spregledan. Z ogromnim prostovoljnim trudom gradi arhiv skupnosti, ki bi ga brez njega preprosto ne bilo. »Radovednost bogati življenje.«
Krog znanja
Mario ne beleži le lepega – beleži resnično. Iz radovednosti in novih digitalnih spretnosti je naredil novo poglavje svojega življenja in s tem opogumil vrstnike, da premagajo strah pred tehnologijo. Ni mu pomemben le aparat – važna je sposobnost videti zgodbo tam, kjer jo drugi ne opazijo.
Preizkušnje na poti
Bolezen je bila prelomnica, ki je od njega zahtevala, da se vpraša, kaj je zares pomembno. Za njo sta prišla strah pred neznanim in posmeh tistih, ki niso razumeli, zakaj se človek pri petdesetih uči fotografije. Soočal se je tudi s pritiski ob dokumentiranju stvari, ki jih lokalna javnost ni vedno z veseljem videla v njegovih objavah.
Preobrazba
Iz delavca v proizvodnji je postal lokalni kronist, ki mu ljudje zaupajo svoje zgodbe, ker vedo, da jih bo spoštljivo zabeležil. Spoštovanje si je pridobil brez formalne diplome, le z doslednostjo in iskrenostjo. Svetu sporoča, da sram pred neznanjem ni potreben – in da se človečnost ne meri z izobrazbo.
S prejemnikom priznanja ACS 2026 se je pogovarjal Darijan Novak
Foto: Jana Jocif
