S slušatelji in slušateljicami študijske skupine Skriti biseri Slovenije smo se v petek, 17. januarja 2025, podali v Slovenski etnografski muzej, ki domuje v Ljubljani. Zgodovina Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) je neločljivo povezana z zgodovino Kranjskega stanovskega muzeja (ustanovljen 1821) ter nastajanjem etnografske zbirke s sicer skromnim slovenskim delom. Obsežnejša je bila zbirka t. i. zunajevropskega dela, zanjo so predmete darovali prvi slovenski misijonarji: Irenej Friderik Baraga 1797, Janez Čebulj, Ignacij Knoblehar ter Franc Pirc ter nekateri pomorščaki.
Začetek samostojnega etnografskega muzeja je bila ustanovitev etnografskega inštituta v stavbi Narodnega muzeja leta 1921 ter osamosvojitev leta 1923. Prvi ravnatelj Kraljevega etnografskega muzeja je bil politik, etnolog in antropolog Niko Županič (1876–1961), omeniti pa velja Stanka Vurnika (1898–1932), Županičevega asistenta in od leta 1931 tudi kustosa.
Leta 1941 se je muzej preimenoval v Etnografski muzej. Šele po letu 1945 se je muzej usmeril v znanstveno raziskovanje. Leta 1964 se je muzej preimenoval v Slovenski etnografski muzej.
Poleg stalnih razstav SEM pripravlja tudi občasne razstave. Konec oktobra 2024, razstava bo na voljo za ogled do konca oktobra 2025, je bila odprta razstava Ustvarjene podobe naroda – Maksim Gaspari (1883-1980). Gaspari je bil kot restavrator in risar v SEM-u 20 let v neposrednem stiku z muzejskimi etnografskimi zbirkami.
Pred ogledom razstave Maksim Gaspari smo se ustavili še v bližnji cerkvi Srca Jezusovega, ki stoji na Taboru. Cerkev je sezidana je v neogotskem slugu.
Zgrajena je bila po naročilu lazaristov, ki so prišli v Ljubljano leta 1879. Pobudo za zidavo je dal misijonar Janez Kukovič, ki je prišel v Ljubljano leta 1880. Cesar Franc Jožef I. je že leta 1855 dovolil naselitev lazaristov po vsej monarhiji.
Po razstavi nas je popeljala Sonja Kogej Rus, univ. dipl. etnologinja in zgodovinarka.
Kot je v spremnem katalogu zapisala dr. Rogelj Škafar »razstava razkriva motiviko, ki jo je slikar Maksim Gaspari črpal iz etnografske dediščine, pri čemer izpostavlja motive pripadnostih kostumov, svatbe, dedka Mraza in čebelarstva ter bogastvo razglednic.
Celotni opus Maksima Gasparija je več kot pol stoletja sooblikoval množični likovni okus Slovencev, hkrati pa tudi njihov svojevrsten odnos do posameznih sestavin lastne dediščine in narodne zavesti. Pripomogel je k določitvi sestavin za oblikovanje narodove istovetnosti ter vplival na njihovo rabo in utrjevanje za potrebe notranje in zunanje razpoznavnosti. Sooblikoval je svet simbolike in tipike ter pomembno vplival na področja, kot so vzgoja in izobraževanje, propaganda in odnosi z javnostmi.«
Maksim Gaspari je cenjen še danes in za marsikoga je vrednota imeti doma vsaj eno njegovo sliko. Pokazatelj njegove priljubljenosti je tudi umetnostni trg.
Življenje in delo Maksima Gasparija sta na razstavi predstavljena na štirih razstavnih površinah. Na prvih dveh spoznamo Gasparijevo življenje in njegovo delo v SEM-u. Tretja razstavna površina nam predstavi Gasparijeve slike, ki prikazujejo življenjske mejnike in mitološke korenine naroda in simbole slovenstva. Zadnji del razstave pa nas popelje kar po šestih sklopih, ki nam predstavijo Gasparijevo delo: Leto, njegovi časi in prazniki; Čebelarski motivi; Ples in glasba; Na obrobju družbe; Maksim Gaspari in množična vizualna kultura ter ne nazadnje Bogastvo razglednic.
Z zanimanjem pa smo si ogledali tudi razstavo Azija sredi Ljubljane: Življenje Skuškove zbirke. Tako smo spoznali tudi razburljivo zgodbo avstro-ogrskega mornariškega oficirja Ivana Skuška ml., ki se je pred dobrimi sto leti iz vojnega ujetništva na Kitajskem z družino vrnil v Ljubljano. Z ženo Japonko Tsuneko sta s seboj pripeljala zbirko izjemnih vzhodnoazijskih predmetov.
Slovenski etnografski muzej, ki hrani Skuškovo zbirko od leta 1963, je na ogled postavil imenitne predmete, kot je na primer maketa kitajske stavbe, izdelke iz porcelana, zbirko budističnih kipcev itd.
Besedilo in fotografiji Alenka Veber, mentorica ŠK Skriti biseri Slovenije
